Komu lahko danes še verjamem?

Kdaj bo konec krize?

Vprašanju Kdaj bo konec krize? se dandanes praktično ni več moč izogniti. Ali na to vprašanje obstaja enoznačen odgovor? Seveda ne. Ampak, ali ne vsi živimo v istem svetu, kjer bi lahko z gotovostjo zmerili in ocenili, do kdaj bo še trajalo tole krizno obdobje in kakšne so lahko morebitne posledice zdajšnjih odločitev? Tudi to je nemogoče, saj je glede na povezanost in prepletenost globalne finančno-dolžniške zanke zelo težko predvidevati nadaljnji razplet finančne in gospodarske krize, kaj šele vse posledice na državo ter posameznike v prihodnosti.

Kljub temu imamo glede razpleta krize trenutno prevladujoči vsaj dve različni si mnenji. Prvo mnenje pravi, da bo kriza trajala še zelo dolgo, da bodo njene posledice dolgoročne in da bo ob poku nekaj premoženjskih balonov v bližnji prihodnosti izgubljenega veliko premoženja posameznikov. Pri drugem, nasprotnem mnenju zagovarjajo tezo, da bodo državne in centralno-bančne intervencije pomagale, da smo tik pred okrevanjem gospodarstva in da dolgoročnih posledic te finančne situacije ne bomo čutili. Kdo ima prav in kdo govori resnico? Kdo govori, kar misli in kdo govori tisto, kar mu je bilo naročeno – brez da bi zraven mislil, seveda?

Kaj so prave novice?

Trenutna situacija na finančnih trgih je tako, zaradi različnih mnenj in predvsem interesov, za povprečnega vlagatelja lahko zelo dvoumna in nejasna. Pri poplavi tako različnih novic in nasprotujočih si informacij si je namreč zelo težko ustvariti svoje mnenje. In ne le to, pri tako raznolikih informacijah je zelo težko vedeti komu resnično verjeti. Marsikdo namreč novice ustvarja, ker želi oblikovati splošno mnenje sebi v prid in manipulirati z dejanskim, resničnim stanjem. Zelo malo je še takšnih, ki pustijo, da skozi novice izvemo realne podatke in objektivno stanje, ki nam lahko zelo pomaga pri oblikovanju naših finančnih odločitev. Predvsem, da se odločimo pravilno.

Manipulacije in korekcije

Praktičen in zelo poučen primer nasprotujočih si informacij in boja različnih interesov vidimo na gibanju cene zlata v zadnjem letu dni. Ne le, da je bilo dokazano, da so večje investicijske banke letos večkrat vplivale na ceno zlata z več usklajenimi akcijami prodaje zlata ˝na papirju˝, ampak se je že v dobre pol leta razrešil tudi primer banke Goldman Sachs.

Ameriški investicijski velikan je namreč konec leta 2012 in potem ponovno v aprilu 2013 svoje stranke in laično javnost obveščal o tem, da se je trend rasti cene zlata zaključil in da priporočajo nujno prodajo zlata – tako v fizični obliki, kot tudi zlato, kupljeno preko različnih izvedenih finančnih inštrumentov (˝zlato na papirju˝). Konec letošnjega avgusta je po obsežni preiskavi nadzorni organ v ZDA izdal finančno kazen za Goldman Sachs, saj so jim dokazali nepravilnosti pri trgovanju z različnimi kovinami na borzi. Med aprilom in junijem letošnjega leta je namreč Goldman Sachs, po objavi novice o koncu trenda zlata in priporočila o prodaji le tega, investiral ter kupil kar 11 ton fizičnega zlata!

Ob takšnem razpletu zgodbe je nemogoče ostati hladen. Si predstavljate, da ste upoštevali ta nasvet in zlato prodali? Do danes, ko cena še ni v celoti okrevala, lahko rečemo, da niste naredili slabe poteze. Kaj pa prihodnost? Če se je namreč trend rasti cene zlata res končal, kot so to letos napovedali pri Goldmanu, se mi postavlja zgolj eno samo vprašanje: Če to drži, zakaj je potem ta ista banka letos v samo dveh mesecih kupila največ zlata v zadnjih 10 letih? Zato, ker je konec trenda?

Na kaj in kako reagirajo vlagatelji?

Povprečni vlagatelj na novice po navadi reagira brez premisleka o tem, kakšni so interesi tistega, ki novico sporoča. To je zelo močan psihološki dejavnik izbora naložb, ki ga imenujemo pretirana zaverovanost v natančnost informacij in vlagatelja ˝ohromi˝ za pogled iz razdalje, kjer bi trenutne novice, ki so mu na voljo, ocenil v povsem drugi luči in s tem posledično tudi drugače reagiral.

Dobro se spomnim leta 2007, ko smo skupaj s podjetjem Elementum pričeli ljudi osveščati o spremembi tržne situacije in o tem, da bi bilo dobro imeti del premoženja v plemenitih kovinah. Zaradi vsesplošne evforije in zaslepljenosti z ˝dobrimi novicami˝ marsikateri vlagatelj takrat ni verjel, da lahko delnice na naši borzi močno padejo (niti zaradi očitnih znakov napihnjenosti trga!) in da bi bilo modro realizirati večji del donosov ustvarjenih z leti naše privatizacije. Kdor je poslušal večino medijev, je vsekakor zamudil pravočasni izstop in optimalen nakup zlata za zaščito premoženja. Prav podobno se dogaja tudi danes, ko vlagatelji ponavljajo svoje napake zaradi napačnih signalov in impulzov javnega mnenja, ki ga oblikujejo mediji.

Za prebiranje novic ˝med vrsticami˝ moraš imeti danes najmanj troje: dobro čustveno inteligenco, nekaj znanja o splošni situaciji ter interesih iz ozadja in zdravo, kmečko pamet oziroma logiko. Le v tem primeru lahko  spregledaš tisto resnico, ki se skriva v ozadju in se na to, kar pravijo ˝tam zadaj˝ tudi najbolje pripraviš. Kajti dejstvo je, da tako velikih težav v monetarnem in finančnem sistemu ne bo možno odpraviti na hitro in brez bolečin ter posledic na naše življenje in naše premoženje. Ali res kdo danes še verjame, da bomo lahko največje dolgove v zgodovini (svet še nikoli ni bil tako zadolžen globalno) in najtežjo bančno situacijo uredili mirno, povsem brez pretresov in hujših posledic? Če kdo temu še verjame, naj vzame v roke kakšne starejše knjige o tem, kako so se v zgodovini razpletale dolžniške krize in kakšne so bile posledice razpleta teh kriz. Ključne besede razpletov v zgodovini so inflacija, bankrot, varčevanje. Ob teh besedah in možnem razpletu trenutne krize mora danes vsak vlagatelj pri finančnih odločitvah na prvo mesto postaviti ustrezno zaščito s pravimi vrednotami.

Si država želi, da razumete situacijo?

V fevdalizmu, ki se ga iz zgodovine ne spominjamo po veliko dobrih stvareh, je moral kmet svojemu kralju odstopiti eno desetino svojega pridelka. Danes ljudje državi ne dajejo zgolj ene desetine, ampak večina s posrednimi in neposrednimi davki državi in proračunu nameni več kot polovico svojega ustvarjenega dohodka. Pa kljub tako veliki obdavčitvi države po svetu še vedno ne uspejo ekonomično razpolagati s pobranimi davki in prispevki. Kako bi tudi, če pa so se zasebno ustvarjene bančne luknje prelile na državo, le ta pa primanjkljaj krpa z obdavčitvami in zategovanjem pasu na davkoplačevalcih. Posledice so vidne že danes, saj nam dobesedno pred očmi izginja srednji razred, ki je glavno gonilo gospodarske rasti in splošnega blagostanja ter zadovoljstva.

Tako imenovana ˝korpokracija˝, ki jo sestavljajo večje banke, svetovne vlade in korporacije z roko v roki, je preko različnih razvojnih modelov in prekomernega financiranja uspela zadolžiti svet do točke, kjer ni povratka nazaj. Vprašanje ostaja samo, kdaj bo prišlo do zloma ˝piramidne sheme˝ zahodnega sveta in kakšne bodo posledice. Če bi dandanes večina populacije to prepoznala kot pravi problem, bi imeli, kot je nekoč dejal Henry Ford, že jutri revolucijo. Tako je zaradi medijske manipulacije in osiromašenja človeške duše danes še vedno veliko tistih, ki se s tem temeljnim problemom, ki bo za vedno preobrazil nas in našo družbo, sploh ne ukvarjajo. A kot pravijo, problemi te vedno dohitijo – vprašanje je le ali si na njih pripravljen ali ne! Zato poskrbite za svojo osveščenost!

Nobelov nagrajenec za književnost, Georg Bernard Shaw, je skoraj 100 let pred našim časom zapisal naslednje besede, še kako brezčasne in uporabne tudi in predvsem danes: ˝Zmeraj imamo izbiro med naravno stabilnostjo zlata in zaupanjem v inteligenco predstavnikov vlade. Z vsem spoštovanjem do teh gospodov in dokler je kapitalizem še z nami, vam vsekakor priporočam: odločite se za zlato!˝

(Avtor: Matjaž Štamulak , objavljeno: 17.04.2013 v Kongresovi prilogi 2013)