Funkcije denarja

Kaj je denar? Ob tem vprašanju danes najprej pomislimo na bankovce in kovance, ki nam predstavljajo denar, ker so dokaj likvidni. To pomeni, da so vedno dostopni in jih je mogoče kadarkoli uporabiti za plačilo. Čeprav bankovci in kovanci to vlogo prav gotovo opravljajo, danes obstaja tudi vrsta drugih finančnih sredstev, ki so zelo likvidna in jih ni težko pretvoriti v gotovino oziroma jih je mogoče z zelo nizkimi stroški uporabiti kot plačilno sredstvo. Taki so na primer depoziti čez noč in nekatere druge oblike depozitov v bankah. Ti instrumenti so zato zajeti v tistih opredelitvah denarja, ki so navadno označene z izrazom >široki denar<.

Oblike denarja so se skozi čas spreminjale. Papirnati denar in bančni depoziti niso obstajali vedno. Zato je smiselno, da denar opredelimo bolj splošno. Razumemo ga lahko kot posebno dobrino, ki opravlja nekatere temeljne naloge. Tri najpomembnejše so menjalno sredstvo, hranilec vrednosti in obračunska enota. Zato je pogosta opredelitev denarja, da je >denar to, za kar se uporablja<.
Denar je lažje razumeti, če pomislimo, kako so ljudje trgovali pred njegovim pojavom. Brez denarja so morali posamezniki blago ali storitve menjavati neposredno za drugo blago ali storitve v menjalni trgovini, imenovani tudi >barter<. Čeprav takšno >menjalno gospodarstvo< dopušča določeno delitev dela, obstajajo praktične omejitve, poleg tega pa se pri vsaki posamični kupčiji pojavijo precejšnji t. i. transakcijski stroški.

Najočitnejša težava z menjalnim gospodarstvom je v tem, da mora vsakdo, ki želi trgovati, najti nekoga, ki želi kupiti natanko to, kar mu prvi ponuja, in ki hkrati prodaja prav to, kar želi prvi kupiti. Za uspešno menjalno transakcijo mora torej obstajati skladnost potreb. Pek, denimo, ki se želi obriti, v plačilo pa ponuja kruh, mora najti brivca, ki je v zameno za britje pripravljen sprejeti ponujeni kruh. In nadalje, če bi brivec potreboval nove čevlje, bi moral čakati, dokler čevljar plačila za čevlje ne bi bil pripravljen sprejeti v britju. Takšno menjalno gospodarstvo torej vključuje precejšnje stroške, ki nastanejo z iskanjem ustreznega menjalnega partnerja, čakanjem in kopičenjem zalog.

Denar kot menjalno sredstvo

Neprijetnostim, ki so povezane z menjalno trgovino, se je mogoče izogniti tako, da ena ali druga dobrina postane menjalno sredstvo. Ta preprosta oblika denarja se imenuje naturalni denar. Na prvi pogled menjava ene dobrine za denar in nato denarja za drugo dobrino kupčevanje še dodatno zaplete. Toda če pogledamo podrobneje, uvedba menjalnega sredstva celoten postopek močno poenostavi, saj skladnost potreb ni več potrebna, da bi bila transakcija mogoča. Očitno je, da vlogo denarja določena dobrina lahko opravlja samo pod pogojem, da je kot menjalno sredstvo - zaradi tradicije, neformalnih konvencij ali zakonodaje - sprejeta v celotnem gospodarstvu. Hkrati je tudi očitno, da morajo dobrine, ki opravljajo vlogo menjalnega sredstva, izpolnjevati določene tehnične pogoje. Predvsem morajo biti prenosne, trpežne, deljive na manjše enote in preverljive kakovosti. Seveda mora biti denar tudi redka dobrina, saj imajo samo te visoko vrednost.

Denar kot hranilec vrednosti

Če dobrina, ki se uporablja kot denar, ne izgublja vrednosti, jo je mogoče hraniti dalj časa. Ta lastnost je pomembna, ker omogoča, da se prodaja loči od nakupa. Denar lahko v tem primeru opravlja pomembno vlogo hranilca vrednosti.
Dobrine, ki so tudi hranilci vrednosti, so torej primernejše od tistih, ki so lahko samo menjalno sredstvo. V načelu bi kot menjalno sredstvo lahko uporabljali tudi rože ali paradižnik. Toda ker ne ohranjajo vrednosti, se kot denar verjetno ne bi obnesle. Če namreč denar ni zmožen opravljati te funkcije (če dobrina, ki se uporablja kot denar, s časom izgublja svojo vrednost), bodo ljudje za hranjenje vrednosti uporabljali druga sredstva ali se v skrajnem primeru celo vrnili k menjalni trgovini.

Denar kot obračunska enota

Enako pomembna je funkcija denarja kot obračunske enote. Vrednost vseh dobrin se v tem primeru izrazi z >numeraireom<, kar bistveno zmanjša število cen, ki si jih morajo potrošniki zapomniti. Če so vse cene izražene v denarju, je trgovanje torej mnogo preprostejše. Bolj splošno to pomeni, da v denarju ni mogoče izraziti le cen blaga, ampak tudi ceno katere koli druge dobrine. Vsi gospodarski subjekti v določenem valutnem območju lahko izračunajo stroške, cene, plače, dohodek itd. v isti denarni enoti. Enako kot pri prejšnjih funkcijah denarja tudi tokrat velja, da denar vlogo obračunske enote opravlja tem težje, čim manj stabilna oz. zanesljiva je njegova vrednost. Splošno sprejeta in zanesljiva obračunska enota zato pomeni trdno osnovo za izračun cen in stroškov in s tem krepi preglednost in zanesljivost trgovanja.

Oblike denarja

S časom se je narava dobrin, ki so se uporabljale kot denar, spreminjala. Po splošnem prepričanju je bil njihov prvotni namen drugačen, za denar pa so bile izbrane zato, ker jih je bilo mogoče dokaj preprosto hraniti in prenašati, imele so visoko vrednost, a razmeroma majhno težo, hkrati pa so bile trpežne in trajne. Te zelo iskane dobrine je bilo lahko menjati in so zato prevzele vlogo denarja. Evolucija denarja je tako odvisna od številnih dejavnikov, med katerimi sta najpomembnejša relativni pomen trgovine in raven gospodarskega razvoja.

Naturalni denar

Kot naturalni denar so se uporabljali najrazličnejši predmeti, od nanizanih in preluknjanih školjk >wampum< med ameriškimi Indijanci, pisano pobarvanih školjk >cowries< v Indiji, kitovih zob na Fidžiju, tobaka v zgodnjih kolonijah v Severni Ameriki ali velikih kamnitih diskov na pacifiškem otoku Yap do cigaret in alkohola v Nemčiji po drugi svetovni vojni.

Kovinski denar

Z uvedbo kovinskega denarja so starodavne družbe skušale rešiti težave, ki so jih v vlogi denarja imele z netrajnimi dobrinami. Ni povsem znano, kdaj in kje se je prvič pojavil kovinski denar. Vemo pa, da so kovinski denar pred približno 2000 let pr. n. š. uporabljali v Aziji, čeprav se zdi, da takratni vladarji niso standardizirali teže denarja in jamčili za njegovo vrednost. Kosi ali palice iz zlata in srebra so se uporabljale kot naturalni denar, ker jih je bilo lahko prenašati, niso izgubljale lastne vrednosti in jih je bilo mogoče bolj ali manj deliti na manjše enote. Poleg tega jih je bilo mogoče taliti in iz njih izdelovati nakit.

Kovinski kovanci

Evropejci so bili med prvimi, ki so razvili standardizirane in certificirane kovinske kovance. V antični Grčiji so srebrne kovance uvedli okrog leta 700 pr. n. š. in prve mestne države, ki so poznale kovani denar, so bile otok Ajgina (595 pr. n. š.), Atene (575 pr. n. š.) in Korint (570 pr. n. š.). Delež srebra v atenski drahmi, znani po svoji legendarni sovi, je ostal enak skoraj 400 let. Grški kovanci so se, tudi zahvaljujoč osvajanjem Aleksandra Velikega, uporabljali na zelo obširnem območju, saj so jih arheologi našli v nahajališčih od Španije na zahodu do sodobne Indije na vzhodu. Rimljani, ki so kot denar sprva uporabljali nerodne bronaste palice, imenovane aes signatum, so sprejeli grško iznajdbo uradnih kovancev in prvi uvedli dvokovinski sistem s srebrnimi kovanci denarius in zlatimi kovanci aureus.

Sliki: Prvi kovani denar na Kitajskem okoli leta 1559.

V času vladarja Nerona v prvem stoletju našega štetja se je delež plemenitih kovin v kovancih začel zmanjševati, saj so cesarske kovnice za financiranje gigantskega primanjkljaja rimskega imperija zlato in srebro začele zamenjevati z različnimi zlitinami. Z upadanjem lastne vrednosti kovancev so cene blaga in storitev začele naraščati. Sledil je splošen dvig cen, ki je verjetno prispeval k zatonu Zahodnega rimskega imperija. Nasprotno se je bolj stabilni vzhodnorimski solidus, ki ga je v 4. stoletju n. š. uvedel Konstantin Veliki, z nespremenjeno težo in vsebnostjo plemenite kovine obdržal do sredine 11. stoletja in več kot pet stoletij ohranjal sloves najpomembnejšega kovanega denarja v mednarodni trgovini. Kot mednarodni denar so se uporabljali tudi bizantinski grški kovanci, ki so jih arheologi našli celo v tako oddaljenih krajih, kot je pogorje Altaj v Mongoliji. Ko je sredi 11. stoletja bizantinsko denarno gospodarstvo propadlo, ga je nadomestil nov sistem, ki je vztrajal do konca 12. stoletja, do leta 1204, ko se je s križarskim zavzetjem Konstantinopla končalo obdobje grško-rimskega kovanega denarja.

Slika: Prvi grški kovanec, ki se je uporabljal med leti 600 do 480 pred našim štetjem.

Grki in Rimljani so uveljavili navado uporabe kovancev, pa tudi tehnično znanje o tem, kako jih je mogoče uporabljati na velikem geografskem prostoru. Večino srednjega veka so glavno plačilno sredstvo predstavljali lokalni zlati in srebrni kovanci, čeprav so se vedno več uporabljali tudi bakreni kovanci. Leta 793 je Karel Veliki reformiral in standardiziral frankovski denarni sistem in uvedel denarni standard, po katerem je bil en frankovski srebrni funt (408 g) vreden 20 šilingov ali 240 penijev - standard, ki se je Veliki Britaniji in na Irskem ohranil vse do leta 1971.
Po padcu Konstantinopla sta italijanski trgovski mestni državi Genova in Firence leta 1252 uvedli zlata kovanca genoin in fiorina (ali florin). V 15. stoletju je njuno mesto prevzel beneški ducato.

Papirnati denar

Kitajci so papirnati denar uvedli okrog leta 800 n. š. v času vladarja Hien Tsunga in ga uporabljali več stoletij. Ta papirnati denar ni imel nobene vrednosti kot dobrina in je vlogo denarja lahko opravljal samo na osnovi vladarskega dekreta, kar pomeni, da je bil t. i. fiduciarni denar (fiat money, denar brez lastne vrednosti). Na Kitajskem je bil najbolj razširjen okrog leta 1000, opustili pa so ga okrog leta 1500, ko se je po mongolskem zavzetju začel zaton takratne kitajske družbe.

Slika: Prvi papirnati denar na Kitajskem okrog leta 1150.

Vir: ECB